PARSON RUSSELL TERIER - o pasmi in naših psih…

Pravzaprav je dovolj spletnih strani kjer je opisana pasma, zato le na kratko o naših izkušnjah in naših parsonih. 

 

Parsoni so srednje veliki aktivni terierji, pravijo, da lovci po srcu, sama pa sem prepričana, da se ta lovski nagon z nekaj dela da preusmeriti v igro in ostale veliko bolj zanimive aktivnosti. 

 

Pravijo tudi, da se parsona ne da lepo vzgojiti, še več, nekateri zavzeto trdijo, da se terier ne razume z mačko, pa tudi ne z zajcem, kuncem ali papigami. S potrpežljivostjo in pozitivno energijo gre tudi to. Pa sem daleč od pasjega eksperta, tudi s pasjo šolo sem obupala in sem vse svoje pse šolala sama. Moji psi, prejšnji in trenutni, so bili vedno vljudni in prijazni, relativno nemoteči v vseh možnih situacijah, vključno z mačjimi razstavami, ki se jih redno udeležujemo s kužki vred. 

 

Naši psi imajo jasno postavljene meje (prav tako mačke, ampak te meje so dosti bolj elaaaastične, in sicer z vsakega vidika, mojega, predvsem pa mačjega), vedo do kod smejo in kaj je absolutni no-go. 

 

Parsoni se izjemno hitro naučijo, pri kom lahko počnejo neumnosti, kje so tolerančne meje pri različnih ljudeh, kdo je popustljiv, kdo ne. Koga lahko manipulirajo in koga ne. 

 

Naši parsoni se vedejo lepo v restavraciji, kot tudi na poslovnih sestankih, v službi, na potovanjih … Ne skačejo po ljudeh in si pozornost zagotovijo na veliko bolj prefinjen način: nenadoma se pojavijo na primernem mestu za čohljanje. Težijo samo ljudem, ki si to želijo, drugače pa so skoraj neopazni pod kakšno mizo, kjer ne prosjačijo. 

Za naše pse je največja nagrada (poleg 'taprave' hrane seveda) skupno cartanje. Stisnejo se k nam kot klopi in se pustijo božati, prav tako kot mačke. 

 

Parson se brez problema prilagodi potovanju, nestalnemu urniku, hitro spreminjajočim načrtom, občasno kakšnemu 'noremu' dnevu, ko mora za individualno pozornost biti dovolj nekaj minut in vsi po vrsti čakamo na večer (in kavč).

 

Naši čevlji, žoge, otroške igrače … so celi. Prav tako so nepoškodovane noge miz, kavči in zavese. Za grizenje imamo palice, kosti, bikovke, za igranje pa kupe psom primernih igrač… Na vrtu rastline krasno uspevajo, brez dodatnega parsonskega okopavanja - ja, tudi to jih je možno naučiti. Veliko lepše je skupaj tekati za žogo, kot pa imeti luknjasto golf igrišče na zelenici. 

 

Lajanje vsi težko prenašamo in ne dovolim, da naši psi lajajo, predvsem, če je to brez razloga. 

 

Seveda se vsakemu kužku kdaj 'ponesreči' ali kaj zatakne, pa saj se tudi vsakemu človeku kdaj pa kdaj. Ampak, kdor dela, greši in takšno je tudi naše življenje s parsoni, včasih krasno, včasih smešno, včasih kdo greši, je pa vedno zabavno, prijazno, igrivo in dlakasto. 

 

Otroci? Mali ljudje so super, ampak tudi zanje velja nekako podobno kot za pse in mačke: socializacija in vzgoja morata biti na mestu. Torej tu ni vpraš anja, če se moje živalce razumejo z otroki, vpra…anje je, če so otroci dovolj lepo vzgojeni za moje živalce. Obojestransko spoštovanje je ključ do uspeha.

 

V naši hiši stanujejo trije mali ljudje, ki pa so imeli to srečo, da jim ni treba prepričevati mamo, da nuuujno rabimo še to in ono žival, saj so bili vsi rojeni med dlakavce (in luskavce). Mačka je bila pri hiši od mojega šestega leta dalje (prej sem redno ugrabljala sosedovo), pes Felix pa je prišel k hiši skoraj dve leti pred prvim mulcem in sta se uspešno slinila drug po drugem … dokler nista dobila družbe drugega in tretjega mulčka, in zdaj se pri nas redno srečujejo otroci vseh možnih starosti, moj ljubi Felix pa je po trinajstih letih in pol postal angelček.

 

Kakorkoli, če boste dopustili, da vaš parson dela neumnosti - krade, grizlja, uničuje, koplje, lovi, prosjači… potem bo to počel. Po vsej verjetnosti vas bo parson inteligentno ovil okrog mezinca, ne da bi to sploh opazili. Vsekakor je dobro imeti železne živce in dobro mero humorja za življenje z njimi, ne škodi pa tudi obiskovanje male šle ali drugih tečajev (kjer se predvsem lastnik marsikaj nauči), pa še kakšna res dobra knjiga bo prišla prav. Kot vsak drug kuža, parson potrebuje jasne ukaze, ob otroškem čebljanju se bo počutil le negotovo in če je intonacija besed 'prava', bo tudi pohvaljen za nagajivost ali celo napako. 

 

Z našimi kužki delamo na kliker sistem in tudi s pozitivno motivacijo. Ob raznih 'ups-ih' so tudi kregani in sicer s povzdignjenim glasom in nekaj ignorance z moje strani. 

 

Parsoni se izjemno hitro učijo, primerni so za različne pasje športe: agility, frizbi, flyball… Vendar pa naši bolj uživajo na enostavnih sprehodih in brskanju po naravi, znajo pa različne trikce in velikokrat me ubogajo že na pogled.

 

Torej moje mnenje: naši parsoni niso primerni vsakogar, nikakor ne za popustljive lastnike, nevzgojeno otročad in prezaposlene družine. 

 

So pa izziv za vztrajne in za vse, ki si želijo novega izziva ob novem pasjem družinskem članu.